Prišel je dan, ko sem se odločila za eno veliko stvar. Namreč odločila sem se za povečanje prsi. Že kar nekaj časa si to želim in sem praktično nesrečna, ker imam tako majhne prsi. Moja sestra sicer pravi, da se nisem odločila prav in da mi bo enkrat žal. Jaz pa vem edino to, da to ni bila odločitev v enem dnevu, ampak sem si to želela več let. Lahko bi rekla, da je ta želja za povečanje prsi bila pri meni prisotna že od študijskih let. Danes imam 33 let in mislim, da je čas, da si to željo tudi uresničim.
Tako sem se prijavila na prvi pregled in se prepustila, kaj točno mi bodo povedali in svetovali. Seveda sem si želela, da bi mi rekli, da si lahko naredim povečanje prsi, ker sem bila na to čisto pripravljena. Dnevi so tekli in prišel je dan mojega prvega pregleda. Že zjutraj sem bila vsa neučakana, ker sem želela čimprej izvedeti kako in kaj. Imela sem že v mislih, če bi mi rekli, da ne morem imeti večjih prsi, da bi jih prosila, če je le kašna možnost glede tega. No, ni mi bilo treba. Zdravnik je opravil pregled in pogovor in na koncu se je strinjal, da sem primerna za povečanje prsi. Kako sem bila srečna, ko sem to slišala iz njegovih ust. Takoj po pregledu sem vseeno poklicala sestro. Tudi sestra je bila sedaj drugačnega mnenja, ker je vedela, da sem se odločila in da ni poti nazaj.
Videla sem, da ne želi komplicirati. Lahko bi rekla, da jo je pravzaprav skrbelo, kako bo to potekalo in da bom jaz ok. Ko sem ji vse razložila, kako profesionalno je vse to, je bila pomirjena. Tako sem jo lahko večkrat poklicala in ji rekla, da komaj čakam povečanje prsi in ona je bila vesela zame.